rouk

Van Wiktionary
Naar navigatie springen Naar zoeken springen

rouk [1]
rouk [2] van 'n sigret

Mofers[bewirk]

Zelfstenjig naamwaord[bewirk]

Lemma[bewirk]

rouk m /rɒ́u̯k/

  1. e zichbaar mingsel van gaas, damp en fien, vaste deilkes die bie verbranjing ómhoeag kómme
  2. (specefiek) de [1] van 'n sigret, 'n segaar of 'n piep
Aafbraeking
  • rouk
Aafleijinge
Zagswies
  • Wo rouk is, is brandj: Van e geruch is ummer waal get waor.
  • Och, dao hoofs se nanneet nao binne te gaon en de kwalm rouk hingk tich al in 't gezich.

Verbuging[bewirk]

inkelvaad mieëvaad
radikaal liaison radikaal liaison
nom. sjrif rouk
IPA /rɒ́u̯k/ /rɒ́u̯g/
dim. sjrif
IPA
dat. sjrif rouk
IPA /rɒ́u̯k/ /rɒ́u̯g/

In anger spraoke[bewirk]

Wirkwaord[bewirk]

Neet-lemma[bewirk]

rouk /rɒ́u̯k/

  1. (neet-lemma) inkelveljigen ieëste-persoeansvorm (ich) innen hujigen tied van rouke
  2. (neet-lemma) inkelveljigen derdje-persoeansvorm (det) innen hujigen tied van rouke
  3. (neet-lemma) mieëveljigen twieëdje-persoeansvorm (geer) innen hujigen tied van rouke
  4. (neet-lemma) inkelveljige gebi-jjendje wies van rouke
  5. (neet-lemma) mieëveljige gebi-jjendje wies van rouke
Aafbraeking
  • rouk
Synoniem